Novice
18. oktober 2024: Ekskurzija v Rogaško Slatino in Olimje: Zdravje je med zemljo, nebom in menihi
15. maj 2024: Festival duševnega zdravja
17. maj 2024: Po dolenjskih poteh, od Kostanjevice do Pleterij, kjer se nebesa stikajo z zemljo
13. maj 2024: Umetnostno-zgodovinski sprehod po pokopališču Pobrežje
23. april 2024: Zdravje je doma v naročju narave
12. april. 2024: »TRST JE NAŠ« – razstava Vincenta van Gogha in ogled mesta
18. oktober 2024: Ekskurzija v Rogaško Slatino in Olimje: Zdravje je med zemljo, nebom in menihi
Na začetku šolskega leta smo zopet pričeli z odkrivanjem naše bližnje in daljne domovine. Prva ekskurzija nas je vodila v Rogaško Slatino. Najprej smo se ustavili v Kozmetiki Afrodita, kjer smo imeli tudi možnost nakupa njihovih izdelkov, nato smo se sprehodili po promenadi zdravilišča in se vzpeli na Razgledni stolp Kristal. Pot smo nadaljevali v Olimje, kjer smo si ogledali najstarejšo lekarno, in zeliščni vrt, cerkev Marijinega Vnebovzetja in Čokoladnico Olimje. Naš strokovni del ekskurzije smo končali z degustacijo piva v pivovarni Haler, kjer smo imeli tudi kosilo. Temu je sledil odhod proti domu.
Razgledni stolp Kristal, ki je najvišji razgledni stolp ter hkrati najvišja stavba, ki je odprta za javnost v Sloveniji.
Vožnja z dvigalom do kavarne, ki je na 96 metrih, je svojevrstno doživetje, saj vas bo v višino dvignila izjemno hitro ob tem pa boste imeli čudovit razgled na Rogaško Slatino. Najvišja točka stolpa je odprta razgledna ploščad povsem na vrhu na 104 m višine, obdana z 2 m stekleno ograjo.
Rogaška Slatina
Lokalna vodička nam je predstavila zanimivo in pestro zgodovino Rogaške Slatine, ki je znana predvsem kot zdraviliško središče, na račun izvirov mineralnih vod z zdravilnimi lastnostmi, po katerih je dobila tudi ime. Njihova sestava je prvič omenjena v analizi iz 16. stoletja, k njihovi prepoznavnosti pa je v 17. stoletju bistveno prispeval hrvaški ban Peter Zrinjski, ki jim je pripisoval svojo čudežno ozdravitev. Obširneje jih izkoriščajo od začetka 19. stoletja, ko so vrelci postali last štajerskih deželnih stanov. Do sredine 19. stoletja je Rogaška Slatina postala mondeno zbirališče avstro-ogrske elite.
V večstoletni zgodovini so Rogaško Slatino obiskale številne pomembne osebnosti in pomagale ustvariti prestižni renomé zdravilišča. Danes je tu oaza miru, kjer se prepletata tradicija in sodobnost. Rogaška je poznana tudi po svoji steklarni, v kateri izdelujejo kristalne izdelke, ki jih prodajajo povsem svetu.
Olimje
Minoritski samostan Olimje se nahaja v istoimenskem naselju v Občini Podčetrtek. Grad je sprva pripadal grofom von Peilestein. Ena izmed lastnic naj bi bila tudi slovenska plemkinja Hema Pilštanjska, bolj poznana kot Sv. Ema Krška. Grad, ki je po ustnem izročilu star 1000 let, je v zgodovini menjal več lastnikov. V zavetju samostana se v pritličju južnega stolpa skriva neprecenljiva umetnina, stara samostanska lekarna s freskami, zapuščina patrov pavlincev, ki so 120 let bivali v olimskem samostanu (1663-1783). Ogledali smo si veličastno cerkev Marijinega Vnebovzetja, eno najlepših baročnih umetnin v naši domovini.
Izredno priljubljena izletniška točka je Čokoladnica Olimje. Nahaja se nasproti Minoritskega samostana Olimje. Po pregledu ogromnega prodajnega programa, od bombonjer do pralinejev, tabličnih čokolad, čokoladnih figur in želejev, smo ugotovili, da se ni tako enostavno odločiti, kaj bi kupili.
5. september 2024: Slavnostni dogodek ob 5. obletnici delovanja Univerze za tretje življenjsko obdobje Maribor
Na univerzi za tretje življenjsko obdobje Maribor smo letošnje šolsko leto začeli s tradicionalnim poletnim srečanjem, ki je bilo letos še posebej pomembno. Obeležili smo 5. obletnico delovanja naše univerze. Dogodek je otvorila predsednica U3ŽO Zdenka Pašić, ob tem posebnem mejniku pa sta spregovorili tudi Lilijana Zorko iz urada za vzgojo in izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo in raziskovalno dejavnost Mestne občine Maribor, ter Dina Potočnik, direktorica Centra za vpis, podporo in promocijo izobraževanja na Dobi.
Slavnostna govornica na proslavi je bila prof. dr. Ana Krajnc, pobudnica ustanovitve Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, pedagoginja in andragoginja, ki je poudarila pomen vseživljenjskega učenja in naši univerzi čestitala ob 5. jubileju. Nasmehnili smo se tudi pisatelju Tonetu Partljiču, ki je popestril slavnostni dogodek. Kulturni program pa so s pesmijo in recitacijami obogatili učenci OŠ Franceta Prešerna Maribor pod vodstvom Metke Kuraj.
7. junij 2024: Strokovna ekskurzija – Skrivnostna Žička kartuzija in vesolje, ki je doma v Vitanju med cerkvijo sv. Petra in Pavla ter Materjo Božjo na Hriberci
Zadnja ekskurzija v tem šolskem letu nas je vodila po skrivnostnih poteh kartuzijanov v Žički kartuziji, v vesolje med zvezde v Centru vesoljskih tehnologij Noordung v Vitanju. Temu pa sta sledila ogleda cerkva sv. Petera in Pavla ter Matere Božje na Hriberci.
Naš prvi cilj je bil ogled Žičke kartuzije. Vodička nas je pričakala pred veličastnim obzidjem. Na cvetočem travniku sredi bujnih gozdov, ob petju ptic, dišečih naravnih vonjav in neskončnem miru popotnikovo oko zagleda skrivnostno obzidje, za katerim je videti ostanke cerkve sv. Janeza, neme priče časa in prostora, na katerem stoji Žička kartuzija. Delno ohranjeni ali izkopani samostanski deli so še refektorij, kleti, kuhinja, nadstropni trakt, del križnega hodnika in poznogotska pokopališka kapela Vseh svetnikov, v katero so pokopavali priorje. Obnovljeno je mogočno obzidje s stolpi ter zeliščni vrt z repliko originalne kamnite mize s klopjo.
Ogledali smo si tudi demonstracijo izdelovanja glinenih okraskov v sami kartuziji, zbirko starih zapisov in lekarno.
» Kartuzija so velik del svojega življenja posvetili natančnim prepisom in ustvarjanju novih besedil z vseh področij, od teologije do astronomije, od praktičnih ved pa do književnih stvaritev,« nam je pojasnjevala vodička.
Pred odhodom smo še popili kavico v gostilni Gastuž, ki stoji tik ob starodavni Žički kartuziji. Med njenimi debelimi zidovi veje duh starega veka: gre za najstarejšo še delujočo slovensko gostilno iz davnega leta 1467 in spada tudi med 10 najstarejših restavracij na svetu.
Polni vtisov smo se posedli v avtobus in nadaljevali pot v Vitanje, kjer smo najprej obiskali Center za vesoljsko tehnologijo Noordung.
Vitanje, majhen podeželski kraj, skrit med Vitanjske Karavanke in Pohorje, skriva futuristični objekt, zasnovan po ideji vesoljske postaje Hermana Potočnika Noordunga, ki je kot inženir elektrotehnike in strojništva postal strokovnjak za raketno tehnologijo in je svoje delo posvetil načrtovanju prodora v vesolje.
V okviru razstave je predstavljena Noordungova življenjska pot in njegova vez z Vitanjem. Na ogled so odseki iz njegove knjige, v kateri opisuje svoje vizionarske ideje, med katerimi je tudi njegova najznamenitejša ideja o bivalnem kolesu oziroma vesoljski postaji na geostacionarni orbiti.
Predstavitev vesoljskih tehnologij, satelitov, nam je približala znanosti, ki se ukvarjajo z vesoljem in dala slutiti, da bomo morali bolj ukrepati na področju ekologije.
Že med potjo smo na avtobusu izvedli »žrebanje« enega izmed potnikov, ki bo lahko preizkusil simulator letenja. Izžrebana je bila naša članica. »Letenje s simulatorjem je bilo pravo doživetje, saj še nikoli nisem tega preizkusila,« je povedala po končanem letu. Prisotni smo lahko spremljali njen let in jo pri tem vzpodbujali.
Iz vesolja smo se podali na ogled dveh vitanjskih cerkva sv. Petra in Pavla ter Matere Božje na Hriberci. Po cerkvah nas je popeljal bivši duhovnik. Cerkev sv. Petra in Pavla skupaj s cerkvijo Matere Božje v Vitanju tvori edinstveni slovenski tandem dveh cerkva, ki enakovredno sestavljata župnijo. Medtem ko Cerkev sv. Petra in Pavla za Vitanje predstavlja t. i. zimsko cerkev, je Cerkev Matere Božje na Hriberci letna cerkev. V prvi se romanski slog prepleta z gotskim, medtem ko nas je cerkev Hriberca očarala s svojim baročnim slogom.
Naš strokovni del ekskurzije smo tako zaključili. Sledilo je kosilo v samem kraju Vitanju in prijetno druženje, ki se je po kosilu nadaljevalo še na avtobusu na poti domov.
Tako smo v izobraževalnem program Spoznavajmo svoj kraj in domovino zaključili to šolsko leto. Marta in Lidija vam želiva, da prijetno preživite poletni čas, pa se v jeseni zopet vidimo!
15. maj 2024: Festival duševnega zdravja
Društvo Univerza za tretje življenjsko obdobje Maribor je s svojo predstavitvijo na stojnici sodelovalo na Festivalu duševnega zdravja, ki ga je organiziral Nacionalni inštitut za javno zdravje, tokrat v sodelovanju z Mestno občino Maribor. Festival je bil 15. maja 2024 in ga je otvoril državni sekretar na ministrstvu za zdravje MZ Denis Kordež, strokovni direktor NIJZ prof. dr. Ivan Eržen, župan Mestne občine Maribor Aleksander Saša Arsenovič in predstojnik centra za duševno zdravje NIJZ asist. Matej Vinko.
Aktivnosti na festivalu so potekale ves dan: predavanja in delavnice vrhunskih strokovnjakov na področju duševnega zdravja. Program je bil zasnovan tako, da je prav vsak zase našel zanimive vsebine – od otrok in mladostnikov, do staršev in bodočih staršev, pa tudi starejši, zaposleni itd. Na ploščadi pred stadionom v Ljudskem vrtu je bilo postavljenih 60 stojnic, na katerih se je predstavilo 60 različnih organizacij, ki delujejo na področju duševnega zdravja v Sloveniji. Za obiskovalce so pomudili tudi interaktivne kotičke, tekom dneva pa so na glavnem odru festivala potekale štiri okrogle mize, na katerih so strokovnjaki z različnih zornih kotov osvetlili duševno zdravje.
Častna pokroviteljica festivala je bila predsednica države dr. Nataša Pirc Musar, medijska partnerja dogodka pa sta bila medijska hiša Večer in Slovenska tiskovna agencija.
17. maj 2024: Po dolenjskih poteh, od Kostanjevice do
Pleterij, kjer se nebesa stikajo z zemljo
Vreme je bilo na naši strani, saj nas je sončno jutro kar vabilo dogodivščinam naproti. Člani Društva Univerze za tretje življenjsko obdobje smo se zopet odpravili na strokovno ekskurzijo. Tokrat nas je pot vodila na Dolenjsko, razgibano pokrajino zelenih travnikov, vinogradov, gozdov, skrivnostnih gradov in samostanov.
Naš prvi postanek je bil v Sevnici, mestu, znanem po Melaniji, ženi bivšega ameriškega predsednika, po tovarni perila Lisca in seveda po srednjeveškem gradu na griču nad starim mestnim jedrom tik ob reki Savi. Sprehodili smo se do slaščičarne Julija, kjer prodajajo znamenito torto Melanija. Obiskali smo tudi Liscino največjo prodajalno perila in kopalk.
Zadovoljni smo nadaljevali pot. V bližini Šentjerneja, v skriti dolini pod Gorjanci že stoletja stoji Kartuzijanski samostan Pleterje, samostan najstrožjega moškega reda v rimskokatoliški Cerkvi. Ker je Kartuzija zaprta za obiskovalce, smo se najprej ustavili v muzeju na prostem. Bujna narava, tišina, mir vzbudijo v človeku hrepenenje po bližini narave in občutek, da smo na posebnem, mističnem kraju, prevzame vsakega popotnika. Skrivnostno življenje kartuzijanov je od nekdaj burilo domišljijo ljudi. Vodič nas je peljal v staro gotsko cerkev iz leta 1420, ki je ena izmed najbolj ohranjenih kartuzijanskih cerkev v Evropi. Avdiovizualni ogled pa je prikazal življenje kartuzijanov, ki se ukvarjajo tudi s čebelarstvom, žganjekuho, sadjarstvom, imajo svojo zbirko starih in odpornih sort jablan in hrušk, posebej pa je kartuzija znana po pleterski hruški, ki raste in dozori v steklenici, nato pa jo zalijejo s hruškovim žganjem, ter po pleterski grenčici iz 49 vrst zelišč. Pri samostanu je manjša prodajalna, kjer smo lahko kupili njihove izdelke.
Opremljeni s čudežnimi eliksirji iz Pleterij smo se posedli na avtobus in krenili do mesta Kostanjevica na Krki, ki ga objema reka Krka s svojimi edinstvenimi lesenimi rečnimi mostovi. Lokalna vodička nas je popeljala po mestnih ulicah z zgodovinskimi hišami, cerkvami in spominskimi obeležji. Pot smo nadaljevali južno od naselja Kostanjevica na Krki, kjer stoji mogočen samostan, pri domačinih imenovan kar Grad Kostanjevica, sicer pa samostan Studenec svete Marije. Vodič nas je popeljal po samostanu, ki je znan po bivši samostanski cerkvi in najobsežnejših arkadah izmed vseh stavb v Sloveniji, tudi grajskih. Danes se v njem nahaja Galerija Božidar Jakac, v okolici gradu pa je forma viva.
Po ogledu razstav v galeriji smo se odpravili v vinsko klet – Cvičkova klet. Ambasador cvička, novinar, vinar Ivo Kuljaj nam je v Cvičkovi kleti povedal nekaj besed o pridelovanju vinske trte na Dolenjskem: »V nedrju Gorjancev se bohotijo vinorodni griči in tipične zidanice. Tu je doma cviček, ki ima nizko vsebnost alkohola, zato je predvsem lahko in pitno vino. Je posebnost med vini v slovenskem in svetovnem merilu, saj je edinstven in drugje neponovljiv.«
Lačni in žejni smo se posedli v avtobus in niti zamišljati si nismo mogli, da nas bodo v Zidanici »Zdenka« klet Urbanč nahranili, kot nas še niso nikjer. Čas je kar prehitro tekel in morali smo se vrniti v Maribor.
Živahno klepetanje in smeh, ki se je na poti domov slišal na avtobusu, je dokaz o zadovoljstvu, ki je vladalo med udeleženci. Se vidimo na naslednji in zadnji ekskurziji v tem šolskem letu!
13. maj 2024: Umetnostno-zgodovinski sprehod po pokopališču Pobrežje
V ponedeljek, 13. maja so se naši udeleženci mudili na Pobrežju. Skupaj so se sprehodili čez obsežno območje pokopališča in si ogledali predel z najstarejšimi grobnicami neoklasicističnega sloga, poiskali primere nagrobnikov s simbolističnimi in secesijskimi elementi ter tiste z modernistično zasnovo in ob tem skušali odkriti povezavo s pokojnikom. Sprehod je vodila Mojca Štuhec, mentorica programa Umetnostna zgodovina.
Pokopališča so mesta spomina, ki se dotikajo individualnih življenjskih zgodb in so muzej na odprtem, ki odstirajo vpogled v našo kolektivno misel. So pa tudi prostori druženja in spletanja novih vezi med ljudmi.
Sprehod po osrednjem mestnem pokopališču nam ponuja kratek sprehod za sprostitev ali večurno raziskovanje. Pokopališče na Pobrežju je najstarejše delujoče v Mestni občini Maribor in je poslednji dom številnih znanih osebnosti, ki so svojim delovanjem na različnih področjih pustile močan pečat v mestu ob Dravi in širše. Mnogim med njimi, kot tudi nekaterim drugim posameznikom in njihovim družinam so v spomin bili postavljeni likovno izstopajoči nagrobni spomeniki.
23. april 2024: Zdravje je doma v naročju narave
Člani Društva Univerze za tretje življenjsko obdobje Maribor-DOBA so bili na strokovni ekskurziji v Cornusu, na ekološki kmetiji Frank-Ozmec v Ljutomeru in Moji Biodeželi v Kogu. Na ekskurzijo so povabili ga. Mišo Pušenjak, avtorico številnih knjig o vrtnarjenju.
V torek, 23. 4. 2024, so se člani Društva Univerze za tretje življenjsko obdobje Maribor-DOBA, ki ima sedež na Prešernovi 1 v Mariboru, odpravili na ekskurzijo v okviru izobraževalnega programa Okrasne rastline nas razveseljujejo. Na ekskurzijo so povabili ga. Mišo Pušenjak, ki je udeležencem že na sami poti odgovarjala na številna vprašanja v zvezi s sajenjem in vzdrževanjem vrta ter uničevanjem škodljivcev.
Pot jih je najprej vodila v Logarovce, kjer so si ogledali ekološko pridelavo sadik v podjetju Cornus. Sprejel jih je lastnik in tehnolog podjetja, Drago Belec. Ob sprehodu v proizvodnji sadik, je povedal, da njihove sadike niso gensko spremenjene, so brez virusov, bolezni in vrhunske kakovosti. Prilagojene so našim klimatskim razmeram in testirane v Sloveniji. »Z nakupom naših sadik podpirate domače slovensko gospodarstvo in slovenske družine.,« je zaključil g. Belec.
Naslednja destinacija je bila Turistične kmetije Frank-Ozmec v Ljutomeru, kjer so imeli kosilo. Hiša Ozmečevih stoji na začetku jeruzalemsko-ormoške vinske ceste. Obkroža jo čudovita narava s petimi ribniki. Kmetija spada med okolju prijazne. Udeleženci izleta so imeli tudi pokušino domačega bučnega olja, ki so ga lahko kupili.
Po vijugasti cesti sredi vinogradov so nadaljevali pot v Kog na ekološko kmetijo Moja Biodežela, kjer se ukvarjajo s pridelavo in ročnim vlaganjem zelenjave za ozimnico po naročilu. Sprejel jih je ustanovitelj podjetja, Zvonko Pukšič, ki je povedal, da jih pri delu vodijo spoznanja, da zdrava hrana in zdrave misli naredita življenje čudovito.
Na poti do Maribora je ga. Miša Pušenjak še odgovarjala na številna vprašanja. Udeleženci so iz prve roke izvedeli veliko o ekološki pridelavi in ponudbi na našem trgu. Ga. Miša Pušenjak je s svojim živahnim načinom komunikacije tudi prispevala k prijetnemu vzdušju v avtobusu.
12. april. 2024: »TRST JE NAŠ« – razstava Vincenta van Gogha in ogled mesta
V okviru programov Spoznavajmo naše mesto in domovino ter Umetnostne zgodovine na U3ŽO smo se tokrat na strokovno ekskurzijo odpravili v Trst. Turizem, zgodovina in umetnost so neločljivo povezane, zato je mesto Trst, mesto številnih kultur, danes prava turistična atrakcija. V Trstu, kjer je od nekdaj bilo doma veliko Slovencev, so ti močno vplivala na njegovo zgodovino – kulturo nasploh. Mesto v tem času gosti razstavo velikega slikarja Vincenta van Gogha.
Po hitri in mirni vožnji smo prispeli v Trst ob dogovorjenem času. Avtobus nas je odložil ob morju, v bližini Velikega trga, kjer nas je čakal lokalni vodič. Veliki trg ali Trg enotnosti Italije (Piazza Unita d’Italia) je ena od najbolj obiskanih turističnih točk v mestu. Ob trgu stojijo številne znamenite zgradbe. Tu je Občinska palača, ki v celoti gleda na morje, na njej je stolp z uro in zvonom. Ob straneh stojijo še druge palače, ki spadajo med najlepše v mestu: Palača Modello, Stratti, v pritličju obratuje znamenita kavarna Degli Specchi, Vladna palača na desni strani ter Pitteri, ki je najstarejša in nikoli ni bila porušena. V njeni notranjosti so čudovite freske. Tu sta še Palača Vanoli in Lloyd na levi. Na trgu pred Občinsko palačo največ pozornosti privlači Fontana štirih celin, nekateri jo imenujejo tudi Mazzolenijeva fontana po njenem avtorju Giovanni Domenico Mazzoleni.
Vodič nas je z velikega trga peljal na Borzni trg (Piazza della Borsa). Trg je dobil ime po stavbi v slogu grškega templja iz leta 1806, v kateri je bila nekoč borza, danes pa je tam gospodarska zbornica. Borzni trg ima obliko trikotnika in je eden glavnih trgov v Trstu. Najstarejši element na trgu je steber s kipom cesarja Leopolda I. Habsburškega in je nastal v počastitev cesarjevega obiska v mestu leta 1660. Posebej za novi trg pa je leta 1755 nastal Neptunov vodnjak, ki si ga je omislil Giovanni Battista Mazzoleni. Na Borznem trgu stuji tudi slikovita stavba v secesijskem slogu, katere arhitekt je Maks Fabiani.
Veliki kanal je danes priljubljena fotogenična in turistična destinacija v Trstu. Ob Velikem kanalu najdemo številne restavracije, kavarne in trgovine, ki ustvarjajo živahno tržaško vzdušje. Preko Velikega kanala segajo trije mostovi, eden od njiju se imenuje Ponte Rosso. most je bil nekoč rdeče barve; zaradi njega so pred okrog pol stoletja ta nakupovalni raj imenovali »Ponterosso«. Na mostu je spomenik slavnega pisatelja Jamesa Joyce-a, ki je v Trstu živel nekaj let.
Ortodoksna Cerkve Svetega Spiridiona, ki smo si jo ogledali, priča o tem, da je Trst križišče več kultur.
Ob mostu, na Trgu Ponterossu, stoji zanimiv spomenik, trimetrski tolar, s profilom cesarice Marije Terezije Avstrijske. Z orjaškim tolarjem želijo izraziti spoštovanje cesarici, ki je Trst spremenila v vrata srednje Evrope, njene reforme pa so mesto prenesle v moderno dobo in mu zagotovile gospodarski uspeh in blaginjo. Spomenik je prava turistična atrakcija.
Sonce je močno pripekalo in bil je čas za cappuccino in osvežitev. Iz bližnjih lokalov je zadišalo po kavi, prilegel pa se je tudi sladoled, za katerega vemo, da so v Italiji pravi mojstri.
Vodič nas je nato spremljal do Muzeja Revoltella, galerije moderne umetnosti, kjer smo si ogledali razstavo umetniških del Vincenta Van Gogha, največjega nizozemskega slikarja, po Rembrandtu. Enkratno doživetje ob umetninah velikega postimpresionista, ki s svojimi deli kljubuje času, nam je dalo misliti o življenju človeka umetnika, ki se je po nesrečni usodi dvignil v višave nesmrtnosti.
Avtobus nas je čakal ob regionalni cesti v bližini Pomola Audace. Morje se je bleščalo v vsem svojem sijaju, ladje in ladjice so čakale potnikov, da odplujejo na širno morje, mi pa smo se posedli v avtobus. Polni vtisov smo zapustili slikovito mesto in krenili proti Divači, kjer smo imeli pozno kosilo.
»Trst je naš«, v njem je še ostalo veliko, česar nismo videli in o čem nismo spregovorili, zato se bomo še vrnili.